“Nič ni tako dragoceno, kot tisti del tebe, ki je v drugih in tisti del drugih, ki je v tebi. Tam gori visoko gori je vse eno.” (Pierre Teilhard de Chardin)
Vse naše življenje je srečanje nekega Jaz z nekim Ti.
Najpomembnejša izkušnja, ki jo lahko otrok dobi je ta, da se ljudje v družini medsebojno spoštujejo in sprejemajo. Taka skupnost gradi sposobnost, otroka in človeka, da prepoznava sebe in druge po tem kdo je, kdo so.
Če smo to v primarni družini zamudili lahko kot odrasle osebe tako izkušnjo pridobimo v terapevtskih skupinah. Dobro vodena terapevtska skupina združuje ljudi v njihovi vzajemnosti in delu skupnosti, ki hrani in krepi posameznika, ki ji pripada.
V skupini odkrivamo sebe in druge. Tudi, ko nismo pripravljeni govoriti o sebi in le poslušamo druge se ne zavedajoče in neopazno potapljamo v njihove zgodbe in se ne moremo izogniti intimnosti in vsemu kar iz nje izhaja.
Razvoj procesa delovanja v skupnosti ali razmerju je zahteven proces. Potrebno je sneti maske in se zavestno odreči naučeni podobi o sebi. Potem sledi prehod skozi fazo praznine, skozi katero moramo iti, da bi lahko prišli v kontakt s seboj. A to ni lahko. Delo na sebi nam to olajša. Psihoterapevtska skupina nam predstavlja svet v malem. V interakcijah z njenimi člani se učimo o sebi in drugih, srečujemo se z raznimi deli sebe in skozi razne faze gremo v zaščitenem okolju skupaj z ljudmi, ki nas obkrožajo, Tudi oni delajo na sebi in pod vodstvom zaupanja vrednega terapevta, ki nas s svojim znanjem, modrostjo in izkušnjami lažje popelje skozi razne zanke. Pomaga nam, da izidemo iz tega močnejši, toplejši in sposobni naučene veščine uporabiti v vsakdanjem življenju.