Pozdravljena gospodična Tesnoba

Maja Šebalj

Maja Šebalj

Specializantka gestalt psihoterapije

Bil je lep pozno pomladni večer. Bila sem v Ljubljani na redni mesečni delavnici gestalt pristopa. Te vikende sem navadno prespala v najeti garsonjeri v Štepanjskem naselju. Zvečer sem navadno pogledala kakšen film in nato zaspala. Tudi tisti večer sem si ogledala film. Bil je star film Grof Drakula. Film sem si že večkrat ogledala in nikoli se mi ni zdel zares grozen oziroma, da bi name imel kakšne poseben vpliv. Po ogledu filma sem se ulegla in skušala zaspati. Kakorkoli sem se namestila, sem težko vdahnila. Nikakor nisem mogla priti do tistega sproščujočega, globokega vdiha, ko ti pljuča do zadnjega mešička napolni zrak. Pa sem spet ponovila vajo, pa ni in ni šlo, nato se je temu pridružilo še razbijanje srca. Utrip je naraščal, zraka je bilo malo,… Vstala sem, odprla okno in skušala globoko vdihniti. Končno mi je uspelo napolniti pljuča, potem pa se je zgodba od prej ponovila in sem spet hlastala za zrakom. Spomnila sem se, da sem take težave imela že v najstniških letih. Takrat mi je mama dala nasvet in mi povedala, da je tudi ona že doživela take trenutke. Nasvet je pa šel nekako takole: ne misli na nič, izprazni um,… »ma kako naj mislim na nič?«, sem rekla. Mama pa mi je odgovorila: pomisli na bel zid, na katerem ni ničesar, samo to si predstavljaj in štej vdihe. Na vsak 30. vdih pa skušaj globoko vdihniti. In res, ta vaja mi je takrat pomagala. Oprijela sem se te vaje, kot edine možne rešitve in pomagala mi je tudi v noči 30 let kasneje. 

Kljub rahli umiritvi sem se ponoči zbujala in čutila pospešen utrip srca in težave pri vdihu. Prišlo je jutro in bila sem živa, ampak precej utrujena. To se mi je zgodilo prvič po najstniških letih. Žal so se napadi nadaljevali v poletje, tudi na poletnih delavnicah v kampu. Spremljali so jih visoki utripi srca, nespečnost in pogosto nočno odvajanje vode. 

To sem omenila tudi moji učni terapevtki, ki mi je povedala, da so to napadi tesnobe. Dodala pa je še, da ji skoraj zagotovo ne bom verjela in naj zato kar opravim vse zdravniške preglede (pulmologa, kardiologa, pregled ščitnice, gastroskopijo…). Pridno sem opravila vse preglede, rezultati pregledov pa so bili v mejah normale.

Na učnih terapijah sva s terapevtko delali z mojo tesnobo z vizualizacijami, s podporami. Napadov je bilo nekoliko manj, bili so pa še vedno. 

Jeseni sem imela v načrtu dopust daleč od doma in od dobre evropske zdravstvene oskrbe, ampak bilo me je strah, da bi se težave ponovile tudi tam. Do odhoda na tako željene počitnice sem opravila vse preglede. Zdravniki so mi zagotovili, da bo vse ok in da se nimam česa bati. 

Pa se je zgodilo tudi na potovanju. Po napornem trekingu in po kakšnih 10. dneh druženja je v naši skupinici prišlo do konflikta, oziroma malo burnejše izmenjave mnenj. Tisto noč smo spali v džungli in zrak je bil težak od visoke vlažnosti. Vso noč sem vstajala, hlastala za zrakom, hodila na vodo, sedela na terasi hiške,… Šele proti jutru sem zaspala ob nenehnem glasnem razbijanju srca. 

Takrat sem prvič ugotovila, da je lahko vzrok napadov misel »nisem dovolj dobra«… Potem sem začela te napade tesnobe opazovati. Opazovala sem, kdaj se to oteženo dihanje pojavi. Ugotovila sem, da se je pojavilo takrat, ko moje telo in čustva nečesa niso hotela sprejeti, um pa me je gnal notri.

Začela sem raziskovati, pri tem mi je pomagala učna terapevtka. Pomagala mi je tudi kardiologinja z vprašanjem ali sem koga pred kratkim izgubila. Moj odgovor je bil ne. Ona pa, ali ste izgubili morda psa?… Da, sem odgovorila, kakih pet mesecev od tega. No, potem mi je vse jasno, je dejala, vaši napadi bodo trajali še nekaj časa, niste ne prvi ne zadnji, ki žalujete za živaljo. To je bil njena razlaga. Sama sem se kasneje v procesu terapije zavedela, da je bila izguba psa moj prvi stik z minljivostjo. 

Leto je potovalo naprej jaz in moja sopotnica tesnoba z njim. Samoopazovanje in delo s klienti, ki so se srečevali s tesnobo, mi je prineslo lastna spoznanja o moji novi prijateljici, gospodični Tesnobi. Spoznala sem, da nastopi takrat, ko sem razburjena, ko se ne počutim domače, ko sem osamljena, ko imam kak težek pogovor, kadar me je strah pred izgubo nekoga, strah pred boleznijo in tudi takrat, ko je življenje naenkrat polno tudi pozitivnih čustev, da nastopi takrat, ko je vseh čustev preveč. To so lahko negativna ali pozitivna čustva. Še nekaj sem opazila, in sicer, da je tesnoba povezana s hormoni. V mojih letih se telo počasi začne spreminjati; v mladih letih sem imela PMS simptome, v zrelih pa se jeto spremenilo v manjše ali večje napade tesnobe. 

Ko sem o tem spregovorila z znankami in prijateljicami, mi je mnogo od njih priznalo podobne življenjske izkušnje. Nekatere so morale celo poseči po medikamentih, jaz pa sem na srečo imela učni terapevtski proces, ki mi je pomagal skozi to obdobje. 

Zgodbo sem podelila z ženskami pa tudi z moškimi zato, da razumejo kaj se jim dogaja, da zadeve ne vlečejo, ampak obiščejo terapije in rešijo težavo preden pridejo tako daleč, da morajo k zdravniku po antidepresive, na katerih veliko ženske v zrelih in poznih letih ostane za vedno. 

Gospodična Tesnoba lahko izgine, lahko jo imamo pod nadzorom, kot je to moja izkušnja in izkušnja nekaterih mojih klientov. Brž ko opazimo, da nas je pričela obiskovati, ne čakamo, da si nas povsem podredi, ampak jo skušamo spoznati, jo raziskati in imeti pod nadzorom ali pa, ko jo že dobro poznamo, se ji zahvaliti za nova spoznanja o samemu sebi in se od nje posloviti. Gospodična Tesnoba nam vedno prinaša sporočilo o nas samih in gre ji prisluhniti.

Spregledana tesnoba nas lahko pripelje do nekakovostnega življenje in odvisnosti od medikamentov in umika iz socialnega življenja.

Vse kResnice:

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.